Alkil poliglukozidi - ali alkil poliglikozidi, kot so splošno znani industrijsko proizvedeni izdelki - so klasičen primer izdelkov, ki so bili dolgo časa zanimivi le za akademsko zanimanje. Prve alkil poliglukozide je sintetiziral in identificiral v laboratoriju Emil Fischer pred več kot 100 leti. Prva patentna prijava, ki opisuje uporabo alkil poliglukozidov v detergentih, je bila v Nemčiji vložena približno 40 let pozneje. Nato je minilo še 40 do 50 let, preden so raziskovalne skupine v različnih podjetjih svojo pozornost preusmerile na alkil poliglukozide in razvile tehnične postopke za proizvodnjo alkil poliglukozidov na podlagi sinteze, ki jo je odkril Fischer.
Med tem razvojem je bilo Fischerjevo zgodnje delo, ki je vključevalo reakcijo glukoze s hidrofilnimi alkoholi, kot so metanol, etanol, glicerol itd., uporabljeno za hidrofobne alkohole z alkilnimi verigami od oktila (Csl do heksadecila (C16)）- tipični maščobni alkoholi. Na srečo, kar zadeva njihove implikacijske lastnosti, niso čisti alkilni monoglukozidi, ampak kompleksna mešanica alkilnih mono-, di-,tri-,in oliglikozidi, nastajajo v industrijskih procesih. Zaradi tega se industrijski izdelki imenujejo alkil poliglukozidi. Za izdelke je značilna dolžina alkilne verige in povprečno število z njo povezanih glikoznih enot, stopnja polimerizacije.
Rohm & Haas je bil prvi, ki je v poznih sedemdesetih tržil oktil/decil alkil poliglukozide v komercialnih količinah, sledil sta mu BASF in kasneje SEPPIC. Vendar pa so bile zaradi nezadovoljive učinkovitosti te kratkoverižne različice kot površinsko aktivne snovi in njene slabe kakovosti barve aplikacije omejene na nekaj tržnih segmentov, na primer industrijski in institucionalni sektor.
Kakovost izdelkov takih kratkoverižnih alkil poliglukozidov se je v zadnjih nekaj letih izboljšala in nove vrste oktil/decil poliglikozidov trenutno ponujajo različna podjetja, med njimi Hugochem, BASF, SEPPIC, Akzo Nobel, ICI in Henkel.
V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je več podjetij začelo programe za razvoj alkil poliglukozidov v daljšem območju alkilne verige (C12-14), da bi kozmetični industriji in industriji detergentov dali na voljo novo površinsko aktivno snov. Vključevali so Henkel in Horizon, oddelek AE Staley Manufacturing Company iz Decaturja, Illinois, ZDA.
Korporacija Henkel je z uporabo znanja in izkušenj podjetja Horizon, ki ga je med tem pridobila, ter izkušenj iz raziskovalnega in razvojnega dela pri Henklu zgradila pilotni obrat za proizvodnjo alkil poliglukozidov v Crosbyju v Teksasu. Pilotna naprava je imela kapaciteto 5000 t na leto, začela je delovati v letih 1988/1989 in je bila namenjena predvsem določanju procesnih parametrov; optimizirati kakovost izdelkov v pogojih industrijske proizvodnje in pripraviti trg za nov razred površinsko aktivnih snovi.
V obdobju od 1990 do 1992 so druga podjetja objavila svojo namero za proizvodnjo alkil poliglukozidov z dodecil/tetradecilnimi verigami, vključno s Chemische Werke Huls, Nemčija, ICI, Avstralija, Kao, Japonska, in SEPPIC, Francija.
Novi vrhovi komercialnega izkoriščanja alkil poliglukozidov so bili doseženi leta 1992 z odprtjem 25,000 t proizvodnega obrata površinsko aktivnih snovi APG na leto s strani Henkel Corporation v ZDA in leta 1995 z odprtjem drugega enakega obrata Henkel KGaA v Nemčiji.